Hermine Wech

Nastanek podjetja Wech so pravzaprav spodbudile povojne neurejene razmere. Vse, samo da ne bi padli Rusom v roke, sta razmišljali sestri Hermine in Germana na begu pred Rdečo armado. Tako sta na koncu prispeli v Labotsko dolino. Močno labotsko narečje pa je domačinkama iz Spodnje Avstrije vsekakor zvenelo zelo tuje, zato sta se v tej dolini sprva ustavili le kot na prehodni postaji. Že zgodovina pa nas uči, da se v življenju marsikaj drugače obrne, kot si človek zamisli. Tudi sestri sta ne nazadnje pristali na posestvu Wech, kjer sta bili s kmetijsko strokovno izobrazbo zelo zaželeni.

Kmalu se je Hermine omožila z mladim kmetom Ottom Wechom ter skupaj z njim na posestvu začela graditi bivališče za pobegle zajce. Pridelovala sta ananas in jagode, ukvarjala pa sta se tudi s čebelarstvom. Hermine Wech je očitno imela podjetniški duh že v krvi, saj je že takrat zaznala tržno nišo pri trgovini s svežo perutnino.

Leta 1956 sta zakonca Wech začela z devetimi kokošmi iz Livorna in enim petelinom. Začetek pa se je izjalovil, saj sta po obvezni nedeljski maši žal ugotovila, da si je lisica privoščila vso jato za nedeljsko poslastico. Kljub temu nista obupala, temveč vzredila prve pitane kokoši v kleti in na podstrešju ter jih v zaboju za sadje, pritrjenem na moped, prodajala znancem iz bližnje okolice.

Kmalu so bile vse kapacitete v hiši in okoli nje zasedene, zato sta leta 1958 pomoč poiskala pri okoliških kmetih. Hermine Wech je kmetom obljubila dobro ceno in zagotovljeni prihodek od pitane perutnine. S tem je bil pravzaprav položen temeljni kamen današnjega podjetja Perutninarstvo Wech. Neki trgovec s perutnino iz Celovca je zagotovil, da bo tedensko kupil od 200 do 300 kosov. S tem sta kmetom lahko izpolnila dano obljubo. Seveda pa sta takrat klala še sama po tradicionalni metodi, pri čemer je bilo skubljenje, razkosavanje in pakiranje nadvse naporno. Za Hermine Wech se je dan začel med 3. in 4. uro zjutraj, zvečer pa je ob 9. uri utrujena omahnila v posteljo.

Ker je bilo povpraševanje vedno večje, se je veliko kmetov pridružilo Labotskemu perutninarskemu obroču, ki še danes obstaja in uspešno posluje. Kmetje so za svojega vodjo izbrali Otta Wecha, zakonca Wech pa nagovarjali, naj že postavita napravo za zakol. V novozgrajeni stavbi, ki je bila sprva predvidena kot skladišče za krmo, je bila končno postavljena danska naprava za zakol perutnine. Leta 1960, ko je začela poskusno obratovati, je bil to pravi finančni podvig, za katerega nihče ni vedel, kako se bo končal.

Da bi se izognili nejasnosti glede stopenj davka od prometa, so kmetje naročili zakol svojih živali ter jih nato prodajali trgovini na drobno in debelo v lastnem imenu. To je bil začetek osnovne ideje »garancija kmetije«, ki jo je Wech mnogo pozneje uvedel kot prvo avstrijsko podjetje, da bi s podatki o naslovu kmetije zagotovil sledljivost. V naslednjih letih je Wech skrbel za dostavo s kmetij, zakol, hlajenje, pakiranje in dobavo odjemalcem.

Leta 1960 je Hermine Wech uspelo, da je zadruge potrošnikov na avstrijskem Koroškem in Štajerskem prepričala, naj v svoj prodajni program vključijo svežo perutnino. To je bil odločilni premik, ki je spodbudil k temu, da so svežo perutnino postopoma vključili v svojo ponudbo izdelkov ne le specializirani trgovci s perutnino, temveč tudi živilske trgovinske verige.

Iz skromnih začetkov leta 1960 s proizvodnjo od 3.000 do 3.500 kosov na teden, osmimi zaposlenimi in voznim parkom, ki je obsegal dva Volkswagnova tovornjaka z zabojnikom, se je podjetje nenehno razvijalo naprej. Leta 1967 je bila z izredno velikimi stroški postavljena velika naprava za zakol perutnine, tokrat angleške izdelave. V času postavitve je bila zagotovo največja in najsodobnejša naprava v Avstriji. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je bila že nameščena prva povsem avtomatska naprava za zakol. Tehnični prehod in vedno več proizvodov sta zahtevala široko znanje. Hermine Wech je spoznavala vodilna podjetja v Evropi, od njih pa prevzela, kar je videla dobrega in kar je ustrezalo njenemu konceptu kakovosti. Leta 1994 je bila zamisel partnerstva med Wechom, kmeti in trgovino prvič postavljena pred težko preizkušnjo, ko je podjetje Konsum, takrat največja stranka, šlo v stečaj. Na podlagi kakovosti in obvladovanja stroškov pa je Wechu kljub vsemu uspelo povečati prodajo pri drugih strankah, predvsem pri današnjem glavnem odjemalcu Rewe Austria (Billa, Merkur in Penny).

Leto 1996 je bilo leto mejnika za razširitev osnovnega poslanstva. Hermine Wech je prevzela finančno načeto podjetje »Prvi koroški puran« iz Glanegga in tako postala ponudnik celotne palete izdelkov iz belega mesa. S tem je ohranila delovna mesta stotih zaposlenih, koroški rejci puranov pa so spet dobili zanesljivega partnerja.

Naslednja leta se je širitev nadaljevala. Hermine Wech je ob podpori nadobudne vodstvene ekipe utrjevala položaj podjetja Wech in njegove tržne deleže z nakupom obrata za zakol puric v Pöttelsdorfu, medtem ko si je s prevzemom predelovalnega obrata na Madžarskem in ustanovitvijo trgovskega podjetja v Sloveniji upala narediti korak tudi čez meje Avstrije. Da se prepreči morebitno zmanjšanje oskrbe s surovinami za krmila, bo Wech v prihodnje na lastnih poljih v Romuniji prideloval žito in koruzo.

Izkušeni vodstveni kader, ki ga podpira zakoniti zastopnik mag. Jakob Sintschnig, danes z doslednim uresničevanjem Wechove filozofije sprejema strateško in operativno pomembne odločitve za podjetje.